Druga tečajniška turnosmučarska odprava je potekala izključno za elito zlate generacije, saj sem od prijavljenih ostal sam. Vsi ostali so namreč ob slabi vremenski napovedi našli primerne izgovore. Tako smo se na volilno nedeljo z vrtoglavim razmerjem mentor/tečajnik ob 7:30 zbrali v bejs kampu 0 – izvoz Gameljne. Mare, Gašper in moja malenkost.
Med vožnjo pogovor ne teče zgolj o razmerah na terenu, ampak tudi o razmerah v naši državi. Ugotovimo, da se je tečajnik še najbolje pripravil — volil je že v četrtek. Somentor je to uredil tik pred štartom, medtem ko vodja svoje državljanske dolžnosti še ni opravil. Pa jo bo? Ja, saj imam še cel dan, volišča se zaprejo šele ob sedmih!
A tudi vremenske razmere niso rožnate. Kakor koli potiskam drsnik na Windyju, je rezultat vedno isti — povsod bo snežilo. Dobivam flashbacke iz Stola, a se nekako spravim k sebi. Spomnim se modrosti sotečajnice: če ne greš, tudi zanič ne more bit. Gremo pogledat pod Kriško steno!
Preden se spakiramo, Mare reče, naj v avtu počakamo še 10 minut — in sneženje se res po čudežu umiri. Medtem ko z Gašperjem v dolino raje odkorakava, prvih smuči ČAO-ta nihče ne bo prikrajšal za dodatnih 50 metrov spusta po polkopni, poledeneli cesti. Že pri koči nas ujame kontingent ČAO-pripravnic, ki pa jih niti približno ne dohajamo, zato se hitro spet znajdemo sami. Baje je tako še bolje — delajo nam špuro.
S palico podrgnem po snegu in opazim, da tršo podlago prekriva 5 cm puhca. Ravno toliko, da skrije kakšno mino, si mislim. Markotu pa se že iskrijo oči in kmalu ugotovim, zakaj. Med vzponom se 5 spremeni v 10 in 10 v 20. Ko se grapa izravna, postane jasno, da smo zadeli jackpot. Pred nami se odpre powderland.
Nenadoma se veter umiri, nad amfiteatrom pa se nam celo nasmehne sonce. Prav v tistem trenutku zaslišim dva zelo znana vriska. Iz oblakov pršiča pridrvita Aleš in Stanka — nasmeški do ušes in odločenost za še eno furo.
Podzavestno pospešim korak, a Mare svari pred prehitrim tempom. Sla po pršiču je pokopala že marsikaterega alpinista. S hudimi napori se le umirimo in lepo počasi nadaljujemo prav do vrha doline.
Spust je vse, kar smo si želeli. V skoraj deviške flanke suhega puhca rišemo sveže sledi. Tudi spodaj, ko se malo ojuži, ostane vožnja zanimiva. Nazaj v dolino prismučamo po kompaktni desni strani, s kratkim prečenjem nazaj v gozd iz hudourniške grape. Neskončno hvaležen mentorju za izbiro tako dobre ture. Njegov naziv očitno res ni zastonj.
A ura je šele dvanajst, zato se vrnemo do koče in tam počakamo ostale ČAO-te, ki pravkar začenjajo drugi spust. Po okrepčilu je čas za odhod, a Mare ima očitno nekaj za bregom. Kaj če bi šli še eno? Gašper ni povsem prepričan, a mu ne bo škodilo — trenira za Ande. Jaz pa nimam takšnih planov in se raje vrnem s Stanko in Alešem. Nazaj grede se ustavimo še pri Jakobu Aljažu (obstaja tudi drugo ime za to gostilno, a ga ne bom zapisal, ker bo Stanka jezna). Tu pa se zgodba zaplete: srečam staro prijateljico Niko G., ki mi razloži, da jo je Mare včeraj spraševal, kam it — in da je pravzaprav ONA predlagala Krnico!!!
Kdo je torej zaslužen za današnji powder? Imamo v ČAO prvo smučko iz ozadja? Ki sploh ni članica!?!
Verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Tako kot ne, ali je Marko na koncu oddal svoj glas — ali pa je zadnje minute dneva raje preživel v pršiču. Jasno pa je, da tak dan trofneš samo enkrat na štiri leta.